Združeno kraljestvo na dražbi za obnovljive vire energije zagotovilo rekordnih 8,4 gigavata vetrne energije

Ameriški predsednik Donald Trump je prek nove Strategije nacionalne varnosti (NSS) za leto 2025 utrdil doktrino "Amerika na prvem mestu", ki Združene države Amerike postavlja v vlogo realističnega akterja v tekmi s Kitajsko, Rusijo, Iranom in Severno Korejo. Dokument poudarja ohranitev suverenosti in varnosti ZDA kot neodvisne republike, kar predstavlja neposreden odmik od globalističnih teženj prejšnjih administracij. Strategija temelji na predpostavki, da so krize med Bidnovim mandatom zahtevale ostrejši pristop k mednarodnim odnosom. Hkrati se administracija sooča s kritikami glede posegov v Venezueli, kjer ZDA načrtujejo prevzem nadzora nad naftno industrijo po aretaciji Nicolása Madura. Strokovnjaki z MIT opozarjajo, da bi povečanje proizvodnje nafte v Venezueli dolgoročno škodovalo podnebju in stabilnosti države, kar bi izničilo kratkoročne gospodarske koristi. Načrt vključuje tudi sodne postopke proti Maduru v ZDA zaradi obtožb o trgovini z mamilom in orožjem, kar dodatno zaostruje geopolitične napetosti v regiji.

Grški minister za okolje in energijo, Stavros Papastavrou, je v intervjuju za ameriško televizijsko postajo Fox Business poudaril osrednjo vlogo energije od Egejskega morja do Atlantika pri oblikovanju geopolitične arhitekture, pri čemer ima Grčija ključno vlogo.

Afriške države so v prizadevanjih za večjo energetsko neodvisnost in gospodarski razvoj podprle projekte za izgradnjo čezmejne naftne infrastrukture, s čimer so zavrnile podnebne zahteve Evropske unije in Združenih narodov. Glavni cilj teh prizadevanj je izkoriščanje lastnih naravnih virov za industrializacijo celine, ki se že desetletja sooča s pritiski mednarodnih organizacij glede neto ničelnih izpustov in prehoda na obnovljive vire energije. Po mnenju afriških voditeljev so zahodni predpisi, kot so okviri ESG, pogosto v nasprotju s potrebami lokalnega gospodarstva. Projekt poudarja vse večji razkorak med okoljskimi cilji razvitih držav in razvojnimi ambicijami afriških narodov. Medtem ko Bruselj in New York pozivata k opuščanju fosilnih goriv, afriške države opozarjajo, da so zahodne države svojo industrializacijo dosegle prav s pomočjo fosilnih goriv. Odločitev za nadaljevanje projektov fosilne infrastrukture odraža novo stopnjo suverenosti pri odločanju o energetski prihodnosti celine, kjer primanjkljaj električne energije še vedno zavira gospodarsko rast. Kritiki zahodnega pristopa trdijo, da tuji predpisi o podnebni vrlini delujejo kot oblika neokolonializma, ki Afriki onemogoča uporabo najcenejših dostopnih virov energije. Z napovedano izgradnjo novih naftovodov nameravajo države v regiji zmanjšati odvisnost od tuje pomoči in vzpostaviti stabilnejše oskrbovalne verige znotraj celine. To hkrati pomeni neposreden izziv uveljavljeni globalni podnebni politiki, ki jo zagovarjajo predvsem evropske institucije.