Sodobna mesta po vsem svetu se srečujejo z vedno večjimi izzivi pri ohranjanju bivalne kakovosti, kar kažejo primeri iz Aucklanda, Washingtona in Lahoreja. V Aucklandu na Novi Zelandiji se prebivalci v poletnem času množično izseljujejo v podeželske regije, s čimer mesto paradoksalno doseže svoj funkcionalni vrhunec šele takrat, ko so motorne ceste izpraznjene. V Washingtonu, D.C., profesor na univerzi UDC izpostavlja pomen dostopnosti javnega prevoza, kot je podzemna železnica, ki omogoča alternativo sicer prevladujoči avtomobilski kulturi ameriških predmestij. Medtem v pakistanskem Lahoreju poročajo o uničujočih posledicah širitve cestne infrastrukture, ki je nadomestila nekdanje zelene pasove s betonskimi nadvozi in podvozi.
Analiza mestnih okolij kaže na močan razkorak med načrtovano infrastrukturo in dejanskimi potrebami prebivalcev po mirnem in zelenem okolju. V Lahoreju je beton popolnoma pogoltnil naravno okolje, prometni kaos pa se kljub novim cestam ni zmanjšal, temveč je postal nevaren za pešce. Podobno v Aucklandu opažajo, da so hiše, zgrajene pred sto leti, slabo izolirane in neustrezne za zimski čas, medtem ko mesto poleti oživi šele v odsotnosti polovice prebivalstva. Izkušnje iz Washingtona potrjujejo, da bližina javnega prometa bistveno izboljša kakovost življenja, a je takšna ureditev v močnem kontrastu s preteklostjo, kjer je bil avtomobil edino sredstvo premikanja.
Skupna točka teh mestnih središč je nenehen boj med ohranjanjem spomina na zeleno preteklost in sodobnim pritiskom urbanizacije. Preoblikovanje mestnih bulvarjev v večpasovnice v Lahoreju ni rešilo zastojev, temveč je uničilo mestni značaj. Poročila poudarjajo, da bi morala mesta ponovno premisliti svoje prioritete in prednost namesto avtomobilom podeliti ljudem, naravi in dostopnemu javnemu prevozu, da bi postala resnično funkcionalna skozi celo leto.
