Zemljo dosegel najmočnejši sončev sevalni vihar po letu 2003

Najnovejša raziskava znanstvenikov z instituta Scripps za oceanografijo na Univerzi v Kaliforniji San Diego razkriva, da bi vključitev škode v oceanih v izračune družbenih stroškov ogljika skoraj podvojila ocenjeni gospodarski vpliv podnebnih sprememb. Raziskovalci so tako imenovani »modri« družbeni strošek ogljika ocenili na dodatnih 46,2 dolarja na tono ogljikovega dioksida, kar skupne stroške zviša na 97,2 dolarja na tono. Glede na ocene, da so svetovne emisije v letu 2024 znašale 41,6 milijarde ton, to pomeni skoraj dva bilijona dolarjev letne škode v oceanskem ekosistemu, ki v standardnih modelih do zdaj ni bila upoštevana. Poročilo izpostavlja, da so bili oceani kljub svoji ključni vlogi pri uravnavanju podnebja doslej prezrti v ekonomskih analizah škode zaradi toplogrednih plinov. Posledice segrevanja in zakisljevanja morij se kažejo v degradaciji koralnih grebenov, zmanjšanju ribolovnih virov in poškodbah obalne infrastrukture. Tudi če bi države izpolnile svoje zaveze glede zmanjšanja emisij, strokovnjaki opozarjajo, da bo globalno segrevanje preseglo meje, ki jih številni morski ekosistemi še lahko varno prenesejo. Poleg neposredne škode študija preučuje tudi tveganja podnebnega inženiringa, ki bi z metodami spreminjanja oceanske biologije ali kemije poskušal omejiti segrevanje. Znanstveniki svarijo, da bi takšni posegi, čeprav namenjeni zmanjšanju sončnega sevanja, lahko povzročili nepredvidljive posledice za morsko življenje. Študija poudarja nujnost celostnega upoštevanja morskih ekosistemov pri načrtovanju podnebnih politik in ocenjevanju finančnih tveganj, ki jih prinašajo emisije.

V luči naraščajočih podnebnih tveganj je soustanovitelj Microsofta in filantrop Bill Gates v svojem letnem pismu poudaril, da tržne sile same ne bodo zadostovale za preprečitev podnebne katastrofe. Gates opozarja, da so vladne politike v bogatih državah ključne za spodbujanje inovacij, zlasti v težko razgradljivih sektorjih, kot sta letalstvo in težka industrija. Čeprav ostaja optimist, opozarja na nujnost zmanjšanja stroškov zelenih tehnologij, da bi te postale dostopne na globalni ravni, hkrati pa izpostavlja povezavo med podnebno krizo, revščino in javnim zdravjem. Sočasno se v mednarodni javnosti krepi razprava o geoinženiringu kot orodju za hlajenje planeta. Strokovnjaki, med njimi Craig Segall, opozarjajo, da so ljudje planet že nenadzorovano »geoinženirali« z izpusti toplogrednih plinov, zato bi bilo zavračanje raziskav o namernih tehnoloških posegih, kot je odbijanje sončne svetlobe, lahko usodno. Razprava je dobila nov zagon po poskusih zakonodajnih prepovedi tovrstnih raziskav v Združenih državah Amerike, kar nekateri označujejo za strateško napako, ki bi nam lahko odvzela dragocen čas pri energetskem prehodu. Na svetovni ravni so bili sprejeti tudi kazalniki iz Belema, ki prvič omogočajo enoten nadzor nad uspešnostjo prilagajanja na podnebne vplive. To je posebej pomembno za regije, kot je Afrika, ki so najbolj ranljive. Medtem ko svet išče nove rešitve, se narava odziva z ekstremnimi pojavi, od uničujočih požarov v Avstraliji do tornadov v ZDA in hudih neviht v Združenem kraljestvu, kar potrjuje nujnost takojšnjega in usklajenega ukrepanja.

Bela hiša je decembra 2025 izdala izvršni ukaz o zagotavljanju ameriške premoči v vesolju, ki vključuje načrte za postavitev stalne lunarne postojanke z lastnim jedrskim reaktorjem do leta 2030. Dokument poudarja, da je prevlada v vesolju merilo nacionalne vizije in strateškega pomena, s čimer ZDA obujajo koncept t. i. očitne usode (Manifest Destiny) v kozmičnem merilu. Načrt predvideva vrnitev Američanov na Luno v okviru programa Artemis do leta 2028, kar naj bi utrdilo položaj države kot vodilne sile na področju raziskav, varnosti in trgovine. Projekt lunarne energije temelji na sodelovanju med Ministrstvom za energetiko (DOE) in agencijo NASA, ki sta podpisala memorandum o soglasju za namestitev reaktorjev. Za razliko od mednarodnih tekmecev, kot so Rusija, Kitajska, Francija in Italija, ki pri razvoju lunarnih baz sodelujejo v partnerstvih, se ZDA pri tem projektu zanašajo predvsem na lastne inovacije in domače vire. Jedrska energija bo služila kot primarni vir za napajanje oddaljenih postojank, kar predstavlja ključen korak v novi vesoljski tekmi. Gospodarski akterji, kot sta Elon Musk in Jeff Bezos, postajajo osrednji stebri te nove vesoljske pripovedi, ki orbite in planete obravnava kot strateške točke in vire surovin. Izvršni ukaz neposredno usmerja razvoj tehnologij, ki bodo omogočile trajno prisotnost na Luni, s čimer se vzpostavlja nov okvir za ameriško zunanjo in varnostno politiko izven meja Zemlje.