Nizozemka Jeltje se je znašla v središču pretresljive družinske tragedije, potem ko je njen soprog ubil njuno devetletno hčer in nato sodil še sebi. Dogodek, ki je v temeljih pretresel lokalno skupnost, je žensko pustil brez družine, vendar kljub grozljivemu dejanju soproga v javnih izjavah poudarja, da do njega še vedno goji čustva naklonjenosti. Preiskava je razkrila, da je moški pred dejanjem kazal znake duševne stiske ali blodenj, saj je soprogi govoril o "zeleni luči" in o tem, da "prihajajo ponje". Takšni izpovedi nakazujeta na resne psihološke težave, ki so privedle do usodnega večera, ko je Jeltje izgubila tako otroka kot življenjskega sopotnika. Zgodba odpira širša vprašanja o prepoznavanju duševnih stisk in pomoči družinskim članom, ki se spopadajo z nepredvidljivim vedenjem bližnjih. Kljub neopisljivi izgubi in dejstvu, da ji je soprog odvzel vse, kar ji je bilo drago, se Jeltje odloča za pot procesiranja žalosti skozi razumevanje njegove bolezni namesto zgolj skozi sovraštvo.