Analiza DNK iz ostankov volčjega mladiča razkrila nove podrobnosti o izumrtju dlakavega nosoroga

Nova paleontološka raziskava je pokazala, da je sloviti dinozaver Tyrannosaurus rex rasel precej dlje, kot so znanstveniki domnevali doslej. Analiza fosiliziranih ostankov je razkrila, da so ti plenilci svojo končno velikost dosegli šele pri približno 35 oziroma 40 letih, kar znatno presega prejšnje ocene, ki so razvojno dobo omejevale na 25 let. Znanstveniki so do teh ugotovitev prišli s štetjem letnih rastnih obročev v fosiliziranih nožnih kosteh, kar je metoda, podobna določanju starosti dreves s pomočjo letnic. Raziskava spreminja razumevanje življenjskega cikla in biologije kralja dinozavrov. Izsledki kažejo na to, da so te živali živele dlje in imele daljše obdobje telesnega razvoja, kar vpliva na interpretacijo njihovega vedenja v ekosistemu. Paleontologi so desetletja verjeli, da je bila rastna faza hitrejša in krajša, vendar novi podatki nakazujejo na počasnejši in dolgotrajnejši proces dozorevanja. Ta odkritja so bila mogoča zaradi naprednih metod analize fosilov, ki omogočajo natančnejši vpogled v prazgodovino. Študija poudarja pomen nenehnega preverjanja uveljavljenih znanstvenih teorij z novo tehnologijo in dodatnimi fosilnimi vzorci, ki so na voljo v sodobni paleontologiji. Raziskovalci so prepričani, da bo to odkritje spodbudilo nadaljnje raziskave o življenjski dobi drugih velikih teropodov.

V Avstraliji so odkrili najstarejše fosilne ostanke krokodiljih jajčnih lupin, ki pričajo o pradavnini, ko so ti plazilci živeli na drevesih in se obnašali kot leopardi. Odkritje spreminja razumevanje prazgodovinske favne celine.

Znanstveniki so v jamah na severu Savdske Arabije odkrili izjemno ohranjene mumificirane ostanke gepardov, ki nudijo nov vpogled v zgodovino teh mačk na Arabskem polotoku. Raziskovalci so v bližini mesta Arar izkopali sedem naravno mumificiranih osebkov ter kosti še 54 drugih gepardov. Starost najdb se giblje od 130 pa vse do 1800 let, kar dokazuje dolgotrajno prisotnost dveh podvrst teh ogroženih živali na tem območju pred njihovim lokalnim izumrtjem. Naravni proces mumifikacije v jamah je preprečil gnitje in ohranil genetski material, kar znanstvenikom omogoča podrobne analize. Čeprav raziskovalci še niso povsem prepričani o natančnih mehanizmih, ki so privedli do tako kakovostne ohranitve v jamskem okolju, najdba predstavlja ključen mejnik za razumevanje biodiverzitete regije. Odkritje je bilo podrobno opisano v strokovni reviji Communications Earth & Environment. Najdba prinaša novo upanje za okoljevarstvene projekte in morebitno ponovno naselitev gepardov v Savdski Arabiji. Strokovnjaki verjamejo, da bi lahko genetski podatki iz teh ostankov pomagali pri izbiri najprimernejših populacij za reintrodukcijo. To bi lahko v prihodnje povrnilo ravnovesje v lokalni ekosistem, kjer so gepardi nekoč igrali vlogo ključnih plenilcev.