Novoizvoljeni predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump je v obsežnem intervjuju za New York Times izjavil, da sta Rusija in Kitajska osrednji tekmici ZDA v boju za vpliv na Grenlandiji. Trump je poudaril, da je popoln nadzor nad tem strateško pomembnim otokom za Washington psihološkega pomena, pri čemer je lastništvo ozemlja postavil nad veljavne mednarodne pogodbe. Po njegovih besedah bi se moralo mednarodno pravo v primeru ameriških interesov uporabljati selektivno, sam pa se vidi v vlogi končnega razsodnika pri določanju teh izjem.
Trump je v pogovoru odkrito priznal, da se ne čuti zavezanega mednarodnemu pravnemu redu, in navedel, da njegovo moč omejuje zgolj njegova lastna moralna presoja. Takšne izjave so v mednarodni skupnosti, predvsem v Evropi, sprožile nove skrbi glede stabilnosti svetovne ureditve in varnostne arhitekture. Kritiki opozarjajo, da takšna retorika pomeni novo stopnjo stopnjevanja napetosti, ki neposredno spodkopava temelje čezatlantskega sodelovanja in spoštovanja suverenosti držav.
Njegove trditve o nujnosti prevzema Grenlandije so tesno povezane z njegovo širšo vizijo zunanje politike, ki temelji na neposrednem uveljavljanju moči brez ozira na uveljavljene diplomatske norme. Medtem ko so evropski zavezniki v preteklosti takšne predloge zavračali kot nerealne, Trumpova vztrajnost pri tej temi nakazuje, da bo vprašanje arktičnih ozemelj ostalo visoko na prednostnem seznamu njegove administracije, kar bi lahko privedlo do resnih trenj z Dansko in drugimi arktičnimi silami.
