Donald Trump gostil dansko in grenlandsko delegacijo glede morebitnega nakupa otoka

Predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump je pred sredinim srečanjem z danskimi in grenlandskimi predstavniki v Washingtonu zaostril retoriko glede nakupa Grenlandije in poudaril, da je popoln ameriški nadzor nad otokom »nepogrešljiv«. Ameriška administracija, ki jo bosta na pogovorih zastopala podpredsednik JD Vance in državni sekretar Marco Rubio, otok vidi kot ključno strateško točko za vzpostavitev novega protiraketnega ščita »Zlata kupola«. Trumpova vztrajnost je povzročila diplomatske napetosti s Københavnom in Nuukom, kjer prevzemu ostro nasprotujejo. Analitiki opozarjajo, da bi se ZDA in Danska morebitnemu neposrednemu konfliktu lahko izognile s kompromisno rešitvijo po zgledu britanskih vojaških oporišč na Cipru. David Blair iz časnika The Telegraph predlaga preoblikovanje obstoječih ameriških oporišč na Grenlandiji v »suverena območja baz«, kar bi Trumpu omogočilo razglasitev politične zmage brez formalne priključitve celotnega otoka. Takšna rešitev bi pravno gledano dele ozemlja prenesla pod ameriško jurisdikcijo, hkrati pa ohranila dansko suverenost nad preostalim otokom. Danski zunanji minister Lars Løkke Rasmussen in grenlandska zunanja ministrica Vivian Motzfeldt bosta v Beli hiši zagovarjala avtonomijo otoka, medtem ko Trump na družbenih omrežjih stopnjuje pritiske. Kljub temu da je danska premierka Mette Frederiksen zamisel o prodaji že v prvem Trumpovem mandatu označila za absurdno, tokratni dogodki kažejo, da ameriški predsednik svoje namere jemlje dobesedno in je nanje pripravljen vezati vprašanja nacionalne varnosti znotraj zavezništva NATO.

Danska predsednica vlade Mette Frederiksen je v ostrem odzivu zavrnila ponovne težnje ameriškega predsednika Donalda Trumpa po priključitvi Grenlandije k Združenim državam Amerike. Frederiksenova je poudarila, da razpravljanje o ameriškem prevzemu ozemlja nima nikakršnega smisla, saj ZDA nimajo pravice do aneksije katerekoli države v okviru danskega kraljestva. Trump je svoje ambicije utemeljil z nacionalno varnostjo in strateškim pomenom Arktike, kjer naj bi se krepila prisotnost ruskih in kitajskih plovil. Po njegovih besedah je Grenlandija ključna za obrambo Zahodne poloble, pri čemer se je njegov posebni odposlanec Jeff Landry skliceval na Monroejevo doktrino. Evropski voditelji, vključno z Emmanuelom Macronom, Friedrichom Merzem in Keirjem Starmerjem, so v skupni izjavi podprli dansko stališče in poudarili, da varnost na Arktiki ostaja prednostna naloga Evrope in zveze NATO. Opozorili so, da bi tovrstne enostranske težnje ZDA lahko ogrozile mednarodno pravo in čezatlantsko sodelovanje. Do diplomatskih napetosti prihaja v času povečane nestabilnosti, saj kritiki, med njimi Robert Reich, opozarjajo, da Trumpova zunanja politika spodkopava same temelje civilizirane družbe in načela mednarodnega reda, kar dokazujejo tudi nedavni dogodki v Venezueli.

Administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa je Grenlandijo opredelila kot ključno strateško prioriteto za nacionalno varnost Združenih držav Amerike. Tiskovna predstavnica Bele hiše Karoline Leavitt je potrdila, da Washington preučuje različne možnosti za prevzem nadzora nad tem avtonomnim danskim ozemljem, pri čemer je poudarila, da vojaška pot ostaja na mizi kot skrajno sredstvo. Glavni motivi za takšne težnje so ogromna nahajališča redkih zemeljskih kovin ter odpiranje novih pomorskih poti v Arktičnem oceanu zaradi taljenja ledu, kar bi ZDA omogočilo boljše odvračanje geopolitičnih tekmecev, predvsem Rusije in Kitajske. Kljub zaostrovanju retorike, ki je sprožilo zaskrbljenost znotraj zveze Nato in v Evropi, zunanji minister Marco Rubio kongres obvešča o prizadevanjih za diplomatski nakup otoka namesto vojaškega posredovanja. Danska in grenlandska vlada sta se na napovedi odzvali s pozivom k nujnemu srečanju z ameriškimi predstavniki, da bi razjasnili nesporazume, medtem ko evropski zavezniki opozarjajo na morebiten razkol v čezatlantskem zavezništvu. Razhajanja znotraj ameriške administracije kažejo na kompleksnost uresničevanja te zunanjepolitične ambicije, ki sledi podobnim preteklim poskusom pritiska na druge države, kot je bila Venezuela.