Ruska elita podvomila v Putinovo strategijo po neukrepanju ob krizah v Venezueli in Iranu
V prvih dveh tednih leta 2026 se je rusko politično vodstvo soočilo z ostrimi kritikami znotraj lastnih vrst zaradi pasivnosti ob krizah dveh ključnih zaveznic, Venezuele in Irana. Potem ko je vojska Združenih držav Amerike strmoglavila venezuelskega predsednika, Iran pa so zajeli množični protesti z grožnjo ameriškega posredovanja, je Kremelj kljub retoriki o strateškem partnerstvu in multipolarnem svetu ostal presenetljivo molčeč. Viri blizu ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu poročajo, da del elite takšno ravnanje dojema kot šibkost, ki spodkopava ugled Rusije kot svetovne velesile. Analitiki opozarjajo, da so ruske možnosti za pomoč omejene predvsem zaradi strahu pred novimi sankcijami ZDA, ki bi še dodatno ohromile rusko gospodarstvo. Izguba Irana kot ključnega vojaškega dobavitelja in strateškega partnerja bi za Moskvo pomenila hud udarec, hkrati pa v Kremlju narašča strah pred dominskim učinkom. Obstaja namreč bojazen, da bi morebiten uspeh iranskih protestnikov spodbudil rusko prebivalstvo k podobnemu uporu proti domačemu režimu. Molk Kremlja naj bi bil po mnenju nekdanjih diplomatov poskus izogibanja neposrednemu konfliktu z Washingtonom v času, ko Rusija ne želi tvegati popolnega ugleda zaradi negotovih izidov v tujini. Kljub temu nekateri člani elite opozarjajo, da se močne države do svojih zaveznikov ne vedejo na tak način, kar nakazuje na vse večje razpoke v dojemanju ruske zunanje politike pod Putinovim vodstvom.