Vztrajni razkoli med iranskimi opozicijskimi gibanji v tujini
Protesti v Iranu so močno spodbudili delovanje nasprotnikov trenutne oblasti v tujini, vendar med njimi ostajajo globoka razhajanja, ki segajo še v obdobje pred islamsko revolucijo leta 1979. Čeprav vse skupine druži močan odpor do vladajoče klerikalne elite v Teheranu, se osrednje opozicijske frakcije spopadajo z notranjimi spori glede prihodnje ureditve države in zgodovinske legitimnosti. Analitiki v Parizu opozarjajo, da ti zgodovinski schizmi preprečujejo oblikovanje enotne fronte, ki bi lahko predstavljala verodostojno alternativo sedanjemu režimu. Razhajanja so opazna predvsem med privrženci nekdanje monarhije in drugimi politično-ideološkimi skupinami, kar otežuje usklajevanje diplomatskih pritiskov na mednarodni ravni. Kljub temu da so množične demonstracije v domovini poenotile iransko diasporo v zahtevah po spremembah, pomanjkanje skupne vizije ostaja ključna ovira. Politični akterji v tujini se tako še naprej trudijo premostiti desetletja trajajoče zamere, medtem ko režim v Iranu izkorišča njihovo neenotnost za utrjevanje lastnega položaja.