V prvih dveh tednih leta 2026 sta se ključni ruski zaveznici, Venezuela in Iran, znašli v globokih krizah, ki so sprožile val kritik znotraj ruskih političnih krogov. V Venezueli je ameriška vojska odstavila predsednika, v Iranu pa so državo zajeli množični protesti proti režimu, ob katerih Washington odkrito grozi z vojaškim posredovanjem. Kljub retoriki o strateškem partnerstvu in vzpostavljanju multipolarnega sveta je Kremelj pod vodstvom Vladimirja Putina ostal pasiven, kar je povzročilo nezadovoljstvo med ruskimi elitami, ki takšno ravnanje vidijo kot znak šibkosti.
Kronologija dogodkov
-
24. jul. 2025 :
Pritisk na Rusijo in energetska nesoglasja v EU.
Kremelj je julija 2025 zavrnil neposredno srečanje med Putinom in Zelenskim, s čimer je ignoriral časovne okvirje, ki jih je postavil Donald Trump. To je nakazovalo na zaostrovanje odnosov z Washingtonom, hkrati pa so se v Bolgariji odkrile nove ruske vohunske mreže, ki so širile dezinformacije po Evropi. V tem obdobju je Evropska unija sprejela 18. paket sankcij proti ruskemu energetskemu sektorju, vendar je Madžarska kljub temu začela graditi nov naftovod do Srbije za nemoten uvoz ruske nafte, kar je povzročilo razkol v evropski solidarnosti.
Analitiki ocenjujejo, da so možnosti Moskve za posredovanje omejene predvsem zaradi strahu pred dodatnimi in strožjimi sankcijami Združenih držav Amerike. Ruski vrh se boji, da bi morebiten padec iranskega režima pomenil izgubo ključnega vojaškega dobavitelja in strateškega partnerja na Bližnjem vzhodu. Poleg geopolitičnih izgub v Kremlju vlada tudi notranjepolitični strah, da bi uspeh iranskih protestov lahko služil kot navdih za rusko prebivalstvo, kar bi neposredno ogrozilo Putinovo oblast.
Nekdanji diplomati in viri blizu Kremlja poudarjajo, da molk Moskve ni zgolj previdnost, temveč odraz globoke negotovosti glede lastne mednarodne reputacije. Medtem ko Rusija uradno zagovarja suverenost svojih zaveznic, njena nepripravljenost na tveganje ob neposrednem ameriškem pritisku razkriva razpoke v ruski zunanjepolitični strategiji. Elita se zdaj sprašuje, ali Rusija sploh še zmore uresničevati vlogo svetovne velesile, ki ščiti svoje interese in partnerje pred zahodnimi vplivi.
Viri imajo različne politične orientacije in preference, prav tako tipe poročanja.
Vsak vir lahko poroča na več različnih načinov (objavljanje novic, intervjuji, itn.
Ni nujno, da so viri vedno zanesljivi. Če je vir kdaj v preteklosti širil dezinformacije ali propagando,
je to navedeno, vendar to ne pomeni samodejno, da je ta novica lažna.
Prav tako ni nujno, da so viri z določeno politično orientacijo vedno pristranski v poročanju.
Število kvadratkov prikazuje, koliko virov v tej novici ima določeno značilnost.
