Donald Trump napovedal rešitev vprašanja statusa Grenlandije

Ameriški predsednik Donald Trump je na družbenem omrežju Truth Social napovedal uvedbo 25-odstotnih carin za vse države, ki ohranjajo trgovinske odnose z Islamsko republiko Iran. Trump je svojo odločitev označil za dokončno, njen namen pa je stopnjevanje gospodarskega pritiska na Teheran. Ukrep sledi agresivni zunanji politiki Združenih držav Amerike, ki s sankcijami in carinskimi ovirami poskušajo izolirati iransko gospodarstvo. Hkrati je Trump izrazil zaskrbljenost glede morebitne odločitve vrhovnega sodišča o ustavnosti že uveljavljenih carin. Po njegovih besedah bi razglasitev carin za nezakonite pomenila finančno katastrofo za Združene države Amerike, saj bi vlada morda morala vračati milijarde dolarjev pobranih sredstev. Predsednik je poudaril, da bi tak scenarij resno ogrozil gospodarsko stabilnost države, medtem ko javnost pričakuje končno razsodbo sodišča v prihodnjih dneh. Na medijskem področju se napoveduje širitev vpliva konservativnega omrežja Newsmax, ki naj bi začelo delovati tudi v Grčiji. Pri tem projektu ima pomembno vlogo Kimberly Guilfoyle, kar kaže na krepitev Trumpovih zavezniških medijskih struktur zunaj meja ZDA. Omrežje, ki je postalo prepoznavno predvsem po volitvah leta 2020, se osredotoča na širjenje konservativnih stališč, s katerimi se spopadajo tradicionalni mediji.

Ameriški podpredsednik J. D. Vance je evropske zaveznice pozval, naj vprašanje varnosti Grenlandije obravnavajo z večjo resnostjo. Opozoril je, da bodo Združene države Amerike prisiljene ukrepati samostojno, če Evropa ne bo okrepila svoje vloge pri zaščiti tega strateško pomembnega ozemlja. Poziv prihaja v času ponovnih ugibanj o interesu administracije Donalda Trumpa za nakup otoka, kar Vance utemeljuje s potrebo po zagotavljanju varnosti v arktični regiji. Analitiki ocenjujejo, da so strahovi pred morebitno invazijo ZDA na Grenlandijo pretirani, vendar opozarjajo, da zgodovinski precedensi obstajajo. Združene države Amerike so namreč že leta 1917 od Danske odkupile Deviške otoke, kar kaže na preteklo prakso trgovanja z ozemlji. Trenutne napetosti dodatno stopnjujejo vprašanja o evropski solidarnosti in zmožnosti enotnega odziva na ameriške pritiske, ki segajo od obrambnih zahtev do trgovinskih omejitev. Nedavni dogodki na področju carin, ko je bil dosežen dogovor o 15-odstotnih dajatvah, so že povzročili razkol znotraj Evropske unije. Medtem ko so nekatere države, kot je Nemčija, sporazum pozdravile kot preprečitev trgovinske vojne, so druge, predvsem Francija, Bruslju očitale kapitulacijo pred Washingtonom. Vanceov pritisk glede Grenlandije tako predstavlja nov preizkus za evropsko diplomacijo in njeno odvisnost od ameriških varnostnih jamstev.

Združeno kraljestvo, Nemčija in Francija so začele pogovore o morebitni misiji zveze Nato na Grenlandiji, s katero bi zaščitile otok pred naraščajočim ruskim in kitajskim vplivom ter preprečile ambicije Združenih držav Amerike po prevzemu tega ozemlja. Britanska ministrica za promet Heidi Alexander je potrdila, da so razprave o odvračanju agresije v Arktiki del rutinske prakse, vendar so pogovori pridobili na teži po objavi informacij, da predsednik ZDA Donald Trump načrtuje vojaško in gospodarsko aneksijo otoka. Po navedbah nekaterih virov naj bi Trump celo naročil pripravo načrtov za invazijo, čemur pa nasprotujejo visoki ameriški vojaški častniki. Evropski voditelji so se na grožnje odzvali s skupnim stališčem, da je Grenlandija avtonomno ozemlje Kraljevine Danske in da o njeni usodi lahko odločajo le tamkajšnji prebivalci in uradni Kopenhagen. Nemčija v teh prizadevanjih prevzema eno izmed vodilnih vlog, saj želi s povečano vojaško prisotnostjo, ki bi vključevala ladje in letala, zavarovati evropske strateške interese v regiji. Donald Trump sicer trdi, da Danska otoku ne zagotavlja zadostne zaščite pred zunanjimi grožnjami, zato je napovedal, da bodo ZDA cilj dosegle »zlepa ali zgrda«. Napetosti med zaveznicami znotraj Nata so se s tem dodatno zaostrile, saj evropski partnerji Trumpove težnje po spreminjanju meja dojemajo kot neposreden napad na suverenost evropske države. Medtem ko London poudarja zavezanost delovanju znotraj zavezništva, se v ozadju bije boj za nadzor nad naravnimi viri in strateškimi potmi, ki se odpirajo s taljenjem arktičnega ledu.